Slovene, Dramas: Piece 165 – Skrivno mesto zasedeno 3

Home -- Slovene -- Perform a PLAY -- 165 (The secret place is taken 3)

This page in: -- Albanian -- Arabic ? -- Armenian -- Aymara -- Azeri -- Bengali -- Bulgarian -- Cebuano -- Chinese -- English -- Farsi -- French -- Fulfulde -- German -- Greek -- Guarani -- Hebrew -- Hindi -- Indonesian -- Italian -- Japanese -- Kazakh -- Korean -- Kyrgyz -- Macedonian -- Malayalam ? -- Platt (Low German) -- Portuguese -- Punjabi -- Quechua -- Romanian -- Russian -- Serbian -- SLOVENE -- Spanish-AM -- Spanish-ES -- Swedish -- Swiss German ? -- Tamil -- Turkish -- Ukrainian -- Urdu -- Uzbek

Previous Piece -- Next Piece

GLEDALIŠKE IGRE – zaigraj jih drugim otrokom!

Gledališke igre, ki jih lahko zaigraš drugim otrokom

165. Skrivno mesto zasedeno 3

Ruta (navdušeno): »Teta Margret, gospa Robinger me je povabila. V soboto naj bi njena dvojčka peljala na sprehod. Ali smem? Prosim, reci ja!«

Teta Margret: »To ne bo šlo. Gospe Müller sem obljubila, da se boš igrala z njeno nečakinjo.«

Ruta: »Ampak nočem! Sovražim jo. Šla bom tja, kamor bom hotela!«

Teta Margret: »Ruta, pojdi v sobo. Mislila sem, da si se spremenila.«

Ruta: »Vseeno mi je!« (Vrata se zaloputnejo)

Ampak Ruti ni bilo vseeno. Vrgla se je na posteljo in se bridko razjokala.

Teta Margret: »Ruta, kaj je narobe s tabo?«

Ruta (hlipajoč): »Spet sem se razjezila. Ali me ima dobri pastir še vedno rad? Teta Margret, ali misliš, da mi bo odpustil?«

Teta Margret: »Zagotovo, Ruta. Če ti je žal in prosiš Gospoda Jezusa, naj ti odpusti, ti bo.«

Ruta je molila. Teto je prav tako prosila za odpuščanje. Potem je s čisto vestjo zaspala in se veselila naslednjega dne.

Ruta in Filip sta hotela v svoje skrivališče v Divji gozd.

Že zgodaj sta se odpravila.

Njun vigvam v gostem grmovju je bil videti tako kot zmeraj. Filip se je splazil skozi vhod, ampak je takoj spet prišel ven.

Filip: »Nekdo je notri! Hej, takoj pridi ven. To je najina koča.«

Terry: »Vajine neumne koče sploh ne potrebujem. Zgradim si lahko veliko boljšo.«

Ven se je priplazil deček v ponošeni srajci in strganih hlačah. Star je bil približno deset let. Filipu in Ruti je bil takoj všeč. Terry je postal njun najboljši prijatelj. Hrano za piknik sta si razdelila z njim, on pa jima je pokazal veliko skrivnosti v Divjem gozdu.

Terry je znal plezati kot opica. Nobeno drevo mu ni bilo previsoko.

Filip: »Ustavi se, Terry! Ne plezaj naprej! Veja je pretanka!«

(Veja poka) Potem je počilo in Terry je zgrmel v globino. Negibno je obležal.

Filip: »Ruta, mislim, da še živi. Ostani pri njem, jaz pa grem po pomoč.«

Ruto je bilo strah za Terryja in molila je:

Ruta: »Gospod Jezus, prosim, ne dovoli, da bi Terry umrl. Želim mu pripovedovati o tebi, da bo tudi on postal tvoja ovčka.«

Končno je prišla pomoč. Previdno so položili Terryja na nosila in ga odpeljali v bolnišnico.

Filip: »Ruta, misliš, da bo Terry umrl?«

To boš izvedel v naslednjem delu.

Osebe: pripovedovalec, Ruta, teta Margret, Filip, Terry

STORIES for CHILDREN by Sister Farida

165. Skrivno mesto zasedeno 3