Slovene, Dramas: Piece 163 – Skrivnost v Divjem gozdu 1

This page in HTML4 - Print - Bottom

Home -- Slovene -- Perform a PLAY -- 163 (Secret in the Wilden woods 1)

This page in: -- Albanian -- Arabic ? -- Armenian -- Aymara -- Azeri -- Bengali -- Bulgarian -- Cebuano -- Chinese -- English -- Farsi ? -- French -- Fulfulde -- German -- Greek -- Guarani -- Hebrew -- Hindi -- Indonesian -- Italian -- Japanese -- Kazakh -- Korean -- Kyrgyz -- Macedonian -- Malayalam ? -- Platt (Low German) -- Portuguese -- Punjabi -- Quechua -- Romanian -- Russian -- Serbian -- SLOVENE -- Spanish-AM -- Spanish-ES -- Swedish -- Swiss German ? -- Tamil -- Turkish -- Ukrainian -- Urdu -- Uzbek

Previous Piece -- Next Piece

GLEDALIŠKE IGRE – zaigraj jih drugim otrokom!

Gledališke igre, ki jih lahko zaigraš drugim otrokom

163. Skrivnost v Divjem gozdu 1

Ruta je bila jezna na teto Margret. Samo zato, ker se je nemogoče obnašala, je morala za kazen brez večerje v posteljo.

Filip je tiho prišel v sobo.

Filip: »Ruta, to je zate. Na skrivaj sem jo stlačil v nogavice.«

Ruta je bila zelo lačna in je ugriznila v žemljo.

Ruta (s polnimi usti): »Filip, želim biti prijazna. Zakaj mi ne uspe?«

Filip: »Ne vem. Poskusiti moraš, da se ne jeziš, potem ne boš več govorila grdih stvari. Lepo je od tete Margret, da sva se lahko preselila k njej, ko so šli najini starši kot misijonarji v Indijo.«

Ruta je vzdihnila in si vtaknila pol žemlje v usta.

Nenadoma sta zaslišala korake tete Margret.

Filip je zdrvel v svojo sobo in se kar v obleki ulegel v posteljo.

Teta Margret: »Lahko noč, Filip. Lahko noč, Ruta.«

Filip: »Lahko noč, teta Margret.«

Ruta se je delala, kot da spi.

Naslednje jutro je Filip delal načrte za počitnice.

Filip: »V Divjem gozdu bova odkrivala. Mogoče se bodo danes izvalili ptički ob potoku. Zgradila si bova kočo, pravi center za raziskovanje narave.« Ruta je bila navdušena.

Stekla sta po ozki poti, ki vodi v gozd.

Ruta se je ustavila in opazovala čredo ovac gospoda Tannerja. Majhno jagnje je priteklo k njej in ji lizalo roko. Ni imelo več staršev in včasih je pobegnilo.

Filip: »Pridi, Ruta, nimava časa.«

Našla sta najboljše mesto za svojo kočo. Ruta je nabirala veje in Filip je z njimi naredil vigvam (indijanski šotor). Vsak dan sta prihajala k svojemu skrivališču.

Enkrat je morala Ruta ostati doma in obesiti perilo. To ji ni bilo všeč. Jezno je pustila, da je perilo padlo na tla.

Teta Margret: »Ali ne moreš paziti? Opraviči se za svoje obnašanje.«

Ruta: »Ni mi žal! Tako zlobna si, teta Margret.«

Teta Margret: »Ruta, dolgo sem premišljevala. Dala te bom v internat.«

Ruta: »Potem bom pa pobegnila.« (Vrata se zaloputnejo)

Ruta je jezno stekla stran. Daleč stran. Kam? Sama ni vedela.

Ampak besede tete Margret so jo zasledovale: (Z odmevom, počasi naj izzvenijo: ›Dala te bom v internat.‹ ›Potem bom pa pobegnila.‹)

V naslednjem delu se zgodba te ubežnice nadaljuje.

Osebe: pripovedovalec, Filip, Ruta, teta Margret

This page in HTML4 - Print - Top